Bil je miren dan, sonce se je tiho sprehajalo po svoji poti, gledalo na Zemljo, ona je pela svoje pesmi in čutila njegovo svetlobo. Sodelovala sta v ustvarjanju Življenja. V nekem gozdu je zavreščalo. Šoja je začutila neznano in začela kričati in prhutati s krili. Bila je gozdni čuvar. Senzitivna za neobičajno dogajanje in spremembe je vedno s celim bitjem pokazala vsemu življu, da se nekaj neobičajnega dogaja. Živali so bile hvaležne, da jo imajo, čeprav njeno vreščanje ni bilo ubrana pesem, ki te zaziba v spanec ali sanjarjenje. Negotovost je minila in gozd se je spet zazibal v uglašeno harmonijo. Šoja je prisluhnila prijateljici sinici in njeni radostni pesmi. Sedeli sta na smreki. Spet je završalo in šoja je predirljivo kričala, preglasila je vsako pesem, in mnoge pesmi so utihnile. Neznan obiskovalec, ki je zmotil njihov vsakdan, se je ozr na smreko in začuden opazoval šojin ples in njeno pesem. In ko je tako stal in jo gledal, je občutil lepoto viharja, ki je bučal v njegovem srcu. Poslušal je krike in lom starih zarjavelih vezi, ki so mu dolgo preprečevale svobodno dihanje in gibanje njegovega bitja. Šoja se mu je zazrla v oči in skupaj sta odvrgla nepotrebno bolečino, bolečino, ki je bila zgolj upiranje svoji pesmi. Zrak je zadišal po smrekovem olju, sonce ga je privabilo na plano, in objel je vse prisotne v gozdu. Šoja je mirno sedla nazaj na svojo vejo in prepustila taktirko prijateljici sinici. Popotnik pa se je z nasmehom na ustih objel in zaplesal okoli smreke. Življenje je lepo.... če ga živiš.
|
|
|
RSS Feed