Osamljeni v puščavi

»Sam sem v puščavi!« se je slišal reči in opazoval svoje noge, ki so korakale v brezcilje. »Sam v puščavi!« je še enkrat ponovil. Premikal je noge in hodil po suhem pesku. Tedaj se je v daljavi zarisala podoba. Videti je bilo, da je še nekdo tam. Usmeril je korak k neznani silhueti. »Morda je še kdo sam, sam v tej puščavi.« Pospešil je korak. Pojava se je jasneje zarisala na obzorju. Da, bil je še nekdo. Zdaj sta bila že blizu. Neznanec ga je opazil. Bil je sam. Oba sta bila sama. Srečala sta se. »Pozdravljen, sam sem v puščavi!« je spregovoril. »Pozdravljen, tudi jaz sem sam v puščavi!« je odgovoril drugi. Nekaj trenutkov sta molčala, nato pa je prvi nadaljeval: »Bi želel deliti samoto v puščavi z menoj?« »Hvala, bi.« je prikimal. Sedla sta in delila tisto kar sta imela. Samoto in puščavo. Samota se je razredčila in puščava je bila malo manj pusta. Prenočila sta. Naslednji dan je bil podoben prejšnjim, le z razliko, da sta si delila dan in brezciljnost in puščavo in že redkejšo samoto. Proti večeru sta srečala tretjega. Privolil je, da bi z njima delil samoto in puščavo. Samota se je še malo razredčila in puščava je postala malo bolj živa. Prenočili so. Naslednji dan so si delili dan, živo puščavo, brezciljnost in že povsem prosojno samoto. Zvečer so sedli k ognju. Odsev plamenov je plesal na njihovih obrazih. Pripovedovali so si zgodbe. Začeli so deliti sebe. Tista noč je bila prijetna. Jutro pa drugačno. Zdelo se je jasnejše. Zaslišali so glas oaze, ki je želela biti zasajena od njih. Tisti dan so si delili cilj in pot.