Nekoč je živela pikapolonica, na videz taka kot druge pikapolonice, a v resnici zelo posebna. Znala je vse jezike sveta, jezike vseh živih bitij, jezike vseh duhovnih bitij, vse jezike stvarstva. Znala je poslušati, razumela je in tudi govorila. Pa si poglejmo enega od njenih dni.
Priletela je na travnik sredi gozda. Veliki Duh jo je poklical na pomoč. Na travniku je bila pogrnjena lepa volnena odeja. Pikapolonica je sedla nanjo in počakala obiskovalca. Kmalu je prišla mlada gospa, iskala je vodstvo in v ta duhovni svet je pripotovala skozi čaroben gozd, ki ti umakne vse misli in skrbi, vse dnevne občutke in počutja, tako, da prispeš na jaso čist in pripravljen slišati.
Sedla je na odejo in zagledala pikapolonico. »Si ti moja učiteljica?« »Sem,« je odgovorila pikapolonica. »Prosim, pokaži mi naslednji korak na moji poti,« je zaprosila gospa. »Postati moraš kot jaz, majhna pikapolonica«. In pikapolonica je pričarala malo telo, z rdečimi poklopci, sedmimi črnimi pikami in črnimi krilci, drobcenimi nogicami in malo glavico in telesom. »Tu notri se moraš spraviti, a prostora je le za duha tvojega srca, vse ostalo bo navlaka«.
Gospa je odločno prikimala, odvrgla je navezanosti, ideje, pričakovanja, strahove, prepričanja, bolezni, spomine. Vsaj zdelo se ji je, da je vse odvrgla. Stlačila se je v malo telo pikapolonice, a ji ni uspelo vzleteti. Odvrgla je še več »svojega«, odrezala vse vezi, ki jih je videla.
Uspelo ji je dvigniti se iz odeje. Pikapolonica učiteljica jo je že čakala v zraku, da odletita. Po nekaj metrih, učenka ni zmogla več. Komaj je priletela do cvetlice in sedla nanjo, ta pa se je zmečkala pod njeno težo. Še vedno je bila pretežka. Odvrgla je še več tega, kar je bila do nedavna in se spet dvignila v zrak. Leteli sta in kmalu se je utrudila, kar iz zraka je odmetavala vse, kar jo je težilo in utrujalo, vse, kar jo vleklo k tlom.
Zopet je poskusila sesti na cvetlico, ta se je močno zamajala, a ostala pokončna. Pikapolonica je bila hvaležna, postajala je lažja in lažja. Spet je poletela z učiteljico. V zraku sta srečali dve drugi pikapolonici učenki, leteli sta svobodni in radostni. Pikapolonica ju je prepoznala, še ona je odvrgla vse tisto, kar sta oni odvrgli, vezi in odgovornosti in še lažja in svobodnejša je poletela naprej.
Učiteljica je bila zadovoljna. »Zdaj te bom odpeljala do tvoje votline, tam boš nadaljevala svojo osvoboditev z novim učiteljem. Srečno in se kmalu spet vidiva.«
Priletela je na travnik sredi gozda. Veliki Duh jo je poklical na pomoč. Na travniku je bila pogrnjena lepa volnena odeja. Pikapolonica je sedla nanjo in počakala obiskovalca. Kmalu je prišla mlada gospa, iskala je vodstvo in v ta duhovni svet je pripotovala skozi čaroben gozd, ki ti umakne vse misli in skrbi, vse dnevne občutke in počutja, tako, da prispeš na jaso čist in pripravljen slišati.
Sedla je na odejo in zagledala pikapolonico. »Si ti moja učiteljica?« »Sem,« je odgovorila pikapolonica. »Prosim, pokaži mi naslednji korak na moji poti,« je zaprosila gospa. »Postati moraš kot jaz, majhna pikapolonica«. In pikapolonica je pričarala malo telo, z rdečimi poklopci, sedmimi črnimi pikami in črnimi krilci, drobcenimi nogicami in malo glavico in telesom. »Tu notri se moraš spraviti, a prostora je le za duha tvojega srca, vse ostalo bo navlaka«.
Gospa je odločno prikimala, odvrgla je navezanosti, ideje, pričakovanja, strahove, prepričanja, bolezni, spomine. Vsaj zdelo se ji je, da je vse odvrgla. Stlačila se je v malo telo pikapolonice, a ji ni uspelo vzleteti. Odvrgla je še več »svojega«, odrezala vse vezi, ki jih je videla.
Uspelo ji je dvigniti se iz odeje. Pikapolonica učiteljica jo je že čakala v zraku, da odletita. Po nekaj metrih, učenka ni zmogla več. Komaj je priletela do cvetlice in sedla nanjo, ta pa se je zmečkala pod njeno težo. Še vedno je bila pretežka. Odvrgla je še več tega, kar je bila do nedavna in se spet dvignila v zrak. Leteli sta in kmalu se je utrudila, kar iz zraka je odmetavala vse, kar jo je težilo in utrujalo, vse, kar jo vleklo k tlom.
Zopet je poskusila sesti na cvetlico, ta se je močno zamajala, a ostala pokončna. Pikapolonica je bila hvaležna, postajala je lažja in lažja. Spet je poletela z učiteljico. V zraku sta srečali dve drugi pikapolonici učenki, leteli sta svobodni in radostni. Pikapolonica ju je prepoznala, še ona je odvrgla vse tisto, kar sta oni odvrgli, vezi in odgovornosti in še lažja in svobodnejša je poletela naprej.
Učiteljica je bila zadovoljna. »Zdaj te bom odpeljala do tvoje votline, tam boš nadaljevala svojo osvoboditev z novim učiteljem. Srečno in se kmalu spet vidiva.«
RSS Feed
