Vedenje, ki ga opogumljamo in pohvalimo ima več možnosti, da postane navada, da nas osrečuje in da ga sploh privabimo v svoje življenje. Poglejmo si primer. V mojem šolanju za coacha so nas spodbujali, da se nagradimo za dosežke, da si v naprej izberemo nagrade, ki si jih bomo dali za vsak opravljen izpit. Seveda z namenom, da ostanemo zvesti svojemu načrtu in dokončamo študij v roku, ki smo si ga sami določili.
Prvih nekaj mesecev sem sicer delala po načrtu in uspešno opravljala študijske naloge. Študij za mene pač ne predstavlja večjih težav, če mi je pri srcu, seveda. Bila sem zadovoljna, pa tudi kolegi so me pohvalili, vendar pa si nisem dajala nagrad. »Saj jih ne potrebujem,« sem si rekla in v resnici nisem čutila potrebe, niti ne pretiranega navdušenja, da bi se nagrajevala.
Nato sem ob branju knjige za izpit iz psihologije ob opisovanju terapevtskih pristopov, ki sem jih mimogrede »preizkušala« na sebi tekom branja, spoznala, da si ne dovolim biti nagrajena. Namreč, ko sem brala o behaviorističnem treningu socialnih veščin, kjer je opisan primer skupinske terapije, v kateri vodja in člani skupine spodbujajo in pohvalijo demonstracijo učinkovitih socialnih veščin, me je zadelo, da v mojem zavedanju ni prostora za sprejemanje pohval in nagrad za dobro opravljeno delo.
Poudarek je bil na delu. Takoj mi je postalo jasno zakaj sem se upirala gledati na svoje poslanstvo, kot na delo, in zakaj sem se upirala gledati na mojo poslovno dejavnost, kot na delo, ker za delo nisem bila v tem obdobju pripravljena sprejeti nagrade. In kako naj človek uspešno vodi podjetje, če zavrača idejo biti nagrajen za svoje delo?
Ko sem to spregledala, sem šla takoj z mislimi od uspeha do uspeha in se iskreno pohvalila in si dala priznanje in občudovanje za svoje dosežke in to iskreno iz srca. Moje telo je hotelo v jok, tako se pogosto čuti sproščanje napetosti, kot bi se nekaj pripravljalo na jok, v resnici se sprošča napetost, ki seveda lahko prikliče solze, a moj primer ni bil dovolj dramatičen za solze.
Čuječe (čuječnost pride prav na vsakem koraku!!!) sem opazovala notranje reakcije in bolj, ko se je napetost sproščala, več veselja in sreče in navdušenja sem čutila ob misli na moje dosežke in delo. In začutila sem, da je lepo biti pohvaljen in nagrajen za dobro opravljeno delo. Lahko si predstavljate kakšne situacije pritegneš v svoje življenje, če si odprt za negativno kritiko, zaprt pa za pohvale in nagrade za določeno navado. V mojem primeru je šlo za delo, vendar pa gre lahko tudi za iskrenost v odnosih, izražanje naklonjenosti, sproščanje, počitek...
Zaradi preteklih izkušenj, ali programiranja iz časa otroštva ali kasneje, še posebej, če smo doživeli travme, lahko kak ključen del sebe in delovanja, v mojem primeru sposobnost in samo-dovoljenje za sprejemanje nagrad za delo, enostavno odtujimo od sebe. In to vpliva na naše življenje in stopnjo sreče.
Torej, kako bi vi sprejeli iskreno pohvalo in navdušenje nad vašimi dejanji? Od drugih in od samega sebe! Ali vaše misli in prepričanja spodbujajo ali zavirajo želeno delovanje?
In če si želite obvladati spretnosti za več zavedanja o dogajanju znotraj vas, vam to poletje ponujam delavnico čuječnosti. Lahko vam spremeni življenje. Vabljeni!
Prvih nekaj mesecev sem sicer delala po načrtu in uspešno opravljala študijske naloge. Študij za mene pač ne predstavlja večjih težav, če mi je pri srcu, seveda. Bila sem zadovoljna, pa tudi kolegi so me pohvalili, vendar pa si nisem dajala nagrad. »Saj jih ne potrebujem,« sem si rekla in v resnici nisem čutila potrebe, niti ne pretiranega navdušenja, da bi se nagrajevala.
Nato sem ob branju knjige za izpit iz psihologije ob opisovanju terapevtskih pristopov, ki sem jih mimogrede »preizkušala« na sebi tekom branja, spoznala, da si ne dovolim biti nagrajena. Namreč, ko sem brala o behaviorističnem treningu socialnih veščin, kjer je opisan primer skupinske terapije, v kateri vodja in člani skupine spodbujajo in pohvalijo demonstracijo učinkovitih socialnih veščin, me je zadelo, da v mojem zavedanju ni prostora za sprejemanje pohval in nagrad za dobro opravljeno delo.
Poudarek je bil na delu. Takoj mi je postalo jasno zakaj sem se upirala gledati na svoje poslanstvo, kot na delo, in zakaj sem se upirala gledati na mojo poslovno dejavnost, kot na delo, ker za delo nisem bila v tem obdobju pripravljena sprejeti nagrade. In kako naj človek uspešno vodi podjetje, če zavrača idejo biti nagrajen za svoje delo?
Ko sem to spregledala, sem šla takoj z mislimi od uspeha do uspeha in se iskreno pohvalila in si dala priznanje in občudovanje za svoje dosežke in to iskreno iz srca. Moje telo je hotelo v jok, tako se pogosto čuti sproščanje napetosti, kot bi se nekaj pripravljalo na jok, v resnici se sprošča napetost, ki seveda lahko prikliče solze, a moj primer ni bil dovolj dramatičen za solze.
Čuječe (čuječnost pride prav na vsakem koraku!!!) sem opazovala notranje reakcije in bolj, ko se je napetost sproščala, več veselja in sreče in navdušenja sem čutila ob misli na moje dosežke in delo. In začutila sem, da je lepo biti pohvaljen in nagrajen za dobro opravljeno delo. Lahko si predstavljate kakšne situacije pritegneš v svoje življenje, če si odprt za negativno kritiko, zaprt pa za pohvale in nagrade za določeno navado. V mojem primeru je šlo za delo, vendar pa gre lahko tudi za iskrenost v odnosih, izražanje naklonjenosti, sproščanje, počitek...
Zaradi preteklih izkušenj, ali programiranja iz časa otroštva ali kasneje, še posebej, če smo doživeli travme, lahko kak ključen del sebe in delovanja, v mojem primeru sposobnost in samo-dovoljenje za sprejemanje nagrad za delo, enostavno odtujimo od sebe. In to vpliva na naše življenje in stopnjo sreče.
Torej, kako bi vi sprejeli iskreno pohvalo in navdušenje nad vašimi dejanji? Od drugih in od samega sebe! Ali vaše misli in prepričanja spodbujajo ali zavirajo želeno delovanje?
In če si želite obvladati spretnosti za več zavedanja o dogajanju znotraj vas, vam to poletje ponujam delavnico čuječnosti. Lahko vam spremeni življenje. Vabljeni!
RSS Feed