Nekoč je živel piščanček. Imel je mnogo sestric in bratcev. Vse dni so se podili po dvorišču in iskali zrna, ki jih je kmetica potresla po tleh. Vsi so bili zlato rumeni, enake velikosti, z enakimi kljunčki.
Naš piščanček pa je sanjal, da bi bil drugačen, da bi bil nekaj posebnega, da bi ga takoj opazili v množici drugih piščančkov. Razmišljal je in razmišljal, kaj lahko stori, da bi imel drugačno perje ali pa drugačen glas, ali pa da bi bil večji. A nič od tega ni bilo dosegljivo. Če si je pobarval peresa, mu jih je rosa oprala in spet je bil zlato rumen, četudi je veliko jedel, ni rasel nič hitreje, kot ostali, četudi si je privezal rožico na kljunček, ta ni dolgo ostala na njem.
Pa je nekega dne stopil do najstarejšega petelina in mu zaupal svoj izziv. »Hočem biti drugačen!« je dejal, »pomagaj mi, prosim!« Petelin je odkimal z glavo in zakikirikal. Nato je piščanček stopil do najstarejše koklje in jo prosil za pomoč. Koklja je bila res zelo stara in spomnila se je, da so imeli dolgo nazaj piščančka s sivimi peresi, vendar ga je kmetica kmalu odnesla stran.
Piščanček je pogumno vztrajal, da hoče biti nekaj posebnega. V tem se je z visoke češnje oglasila lastovka. Lastovke poznajo pol sveta in pač vedo več kot kmečke kokoši.
Rekla je: »Veliko sveta sem že preletela in mnogo živali sem videla. Najbolj posebne so bile tiste, ki so delale posebna dejanja, o njih so pripovedovali zgodbe in peli pesmi. Barve perja si nihče ne zapomni za dolgo časa, zapomnijo pa si zgodbe in dobre zgodbe živijo večno.«
Piščanček je bil navdušen, »Hvala gospa lastovica, zelo modri ste!« In že je imel idejo, stekel je na travnik, nabral cel šopek vijolic in nato pridirjal nazaj na dvorišče. Šel je od koklje do koklje, od petelina do petelina in do vseh piščančkov in vsakemu dal eno vijolico, Zataknili so si jih za pero, tudi naš piščanček. Vsa perjad je imela vijolico za peresom, vsi so bili enaki, a piščanček je bil nekaj posebnega.
Naš piščanček pa je sanjal, da bi bil drugačen, da bi bil nekaj posebnega, da bi ga takoj opazili v množici drugih piščančkov. Razmišljal je in razmišljal, kaj lahko stori, da bi imel drugačno perje ali pa drugačen glas, ali pa da bi bil večji. A nič od tega ni bilo dosegljivo. Če si je pobarval peresa, mu jih je rosa oprala in spet je bil zlato rumen, četudi je veliko jedel, ni rasel nič hitreje, kot ostali, četudi si je privezal rožico na kljunček, ta ni dolgo ostala na njem.
Pa je nekega dne stopil do najstarejšega petelina in mu zaupal svoj izziv. »Hočem biti drugačen!« je dejal, »pomagaj mi, prosim!« Petelin je odkimal z glavo in zakikirikal. Nato je piščanček stopil do najstarejše koklje in jo prosil za pomoč. Koklja je bila res zelo stara in spomnila se je, da so imeli dolgo nazaj piščančka s sivimi peresi, vendar ga je kmetica kmalu odnesla stran.
Piščanček je pogumno vztrajal, da hoče biti nekaj posebnega. V tem se je z visoke češnje oglasila lastovka. Lastovke poznajo pol sveta in pač vedo več kot kmečke kokoši.
Rekla je: »Veliko sveta sem že preletela in mnogo živali sem videla. Najbolj posebne so bile tiste, ki so delale posebna dejanja, o njih so pripovedovali zgodbe in peli pesmi. Barve perja si nihče ne zapomni za dolgo časa, zapomnijo pa si zgodbe in dobre zgodbe živijo večno.«
Piščanček je bil navdušen, »Hvala gospa lastovica, zelo modri ste!« In že je imel idejo, stekel je na travnik, nabral cel šopek vijolic in nato pridirjal nazaj na dvorišče. Šel je od koklje do koklje, od petelina do petelina in do vseh piščančkov in vsakemu dal eno vijolico, Zataknili so si jih za pero, tudi naš piščanček. Vsa perjad je imela vijolico za peresom, vsi so bili enaki, a piščanček je bil nekaj posebnega.
RSS Feed