Preobrazba

Nekoč se je košček pokrajine znašel globoko na dnu oceana. Spominjal se je še sonca, vetra, a že dolgo je imel nad seboj le neskončno količino vode in temo.

»Predolgo sem že tu. Želim si na površje. Želim si svetlobe, sonca, zvezd, rastlinja, ptičjega petja, malih in velikih živali, ki tekajo po meni.«  je izrekel.

Mama Zemlja ga je slišala in povprašala: »Kako si želiš priti na površje, kaj želiš postati? Otok morda?«

» Želim si na površje, ne bi bil pa rad osamljen otok, že tako sem predolgo sam v teh globinah.«

»Več načinov je, da se dvigneš iz globokega dna«, je dejala Mama. »Korale lahko nalagajo svoje kolonije na tebe in boš zrasel, lahko pošljem podvodne tokove, da ti prinašajo kamenje in pesek. To sta nežna načina, a dolgotrajna. Lahko pa naredim potres in te potisnem na površje. To bo hitra rast, a ne bo nežna.«

Košček pokrajine si je želel prijetnega načina, strah ga je bilo potresa. Mar ni tako pristal na dnu oceana? A ni več zdržal pod vodo. »Naj bo hitro, tako hitro, kot le lahko, prosim.«
​
Zemlja je zatresla svet, dno se je razklalo, iz globin je bruhnila lava tako močno, da se je dvignila nad površje morja. Nastal je velik krater in iz njega skupina otokov zbranih v krogu sredi oceana. Ko se je zemlja umirila in megla razkadila je nova pokrajina zažarela. Sonce, dež in veter so kmalu iz ohlajene lave in kamenin ustvarili  zeleno in življenja polno otočje, pravi rajski svet.