Vsako čustvo ima svoje poslanstvo. Potisne nas v akcijo. Seveda vsako čustvo spodbuja k drugačni akciji. Sramota je silno neprijetno čustvo, seže zelo globoko in razvije se že v zelo zgodnjem otroštvu. Sramota nas hoče pripraviti do tega, da čim hitreje skrijemo, kar počnemo ali kar smo, če to ni v skladu s skupnostjo, v kateri živimo. Kajti skupnost bi nas za sramotno dejanje ali vedenje izločila. Evolucijsko gledano, bi izgon iz skupnosti pomenil zagotovo smrt. Danes posledice morda ne bi bile tako hude, a spomin je zapisan v nas.
Vendar pa je lahko sramota neupravičena. Morda nezavedno ali zavedno občutimo sramoto v povezavi z dejanji, ki v resnici niso slaba, morda so nas priučili pravil, ki nam ne koristijo, morda smo izkusili izločenost in izpostavljenost zaradi kvalitet, talentov, sposobnosti, vrednosti, obilja, uspešnosti in danes zato blokiramo samega sebe na poti do uspeha na katerem koli področju. Morda se opravičujemo za vedenja, ki so pozitivna in koristna, na primer, sram nas je, če prosimo za pomoč ali povišico v službi. Morda se sramujemo svojega telesa, ker so nas tako učili, ali pa smo izkusili zlorabo. Še mnogo je primerov, ko občutki sramote niso upravičeni in ker je čustvo zelo destruktivno, ga je smiselno na ljubeč način prepoznati, si dati priznanje in sočutje v situaciji, ko smo bili izpostavljeni sramotenju in sprostiti nakopičeno čustveno bolečino. Tapkanje je zelo primerno orodje za spremljanje tega procesa. Pomaga nam, da sprostimo čustveno napetost na mnogo nežnejši način, kot bi jo sicer. Kljub temu, se ne ustrašite solz, žalost in žalovanje, ter za njima morda tudi strah in jeza, so del poti do poguma in opolnomočenja v ljubezni in miru.
2 Comments
Darja
29/11/2017 11:57:37
Da, močno in globoko in težko ga je preseči, običajno moramo iti po korakih do višje vibrirajočih čustev, vse tja do poguma in naprej do ljubezni.
Reply
Leave a Reply. |
|