Na vrhu hribčka so se zbrale tri mravljice. Živele so v bližnjem mravljišču in običajno niso zapuščale okolice doma. Tokrat pa je do njih prišla vest, da se je spodaj v dolini, ob vznožju njihovega hriba, znašla večja količina sladkorja. Niso se spraševale, od kje je prišla poslastica, pa č pa kako čimprej do nje in kako naj je čim več prinesejo domov. Mravljicam ni bilo v navadi, da bi sedele in premlevale kaj jim je storiti, zato so iskale najboljši načrt že kar na poti do zaklada. Prva mravljica se je odločila, da se zakotali po bregu navzdol, druga je tekla, kolikor so ji nožice dale, tretja pa je sedla na moker list in se kar odpeljala po pobočju. Prva je prišla na cilj vsa v modricah, druga utrujena, tretja pa sveža in nasmejana. Mravljice, kot se spodobi, se niso ubadala s svojim stanjem, lepo so si naložile vsaka čim večji kupček sladkorja na ramena in odšle proti domu na vrhu hriba. Prva je stokala od bolečin, pa še sladkor jo je žulil po opraskanem telesu, druga je zaostala za prijateljicama, tretja pa si je požvižgavala in vmes polizala še malo sladkorja, tako da je bila pot slajša, tovor pa lažji. Na vrhu so se zbrale in skupaj odnesele sladkor v mravljišče. Matica je bila zadovoljna in jih je nagradila za njihov trud, ter jih povabila, da si privoščijo malo sladkorja, da si povrnejo moči. Prva in druga sta hvaležno sprejeli darilo, tretja, ki je bila sita, pa se je hvaležno priklonila in rekla, da ga odstopi drugim, in da se bo medtem raje še enkrat vrnila v dolino, po novo porcijo.
|
|
|
RSS Feed
