Upanje nikoli ne obupa nad teboj

Mala duša, košček velike Ljubezni, je odšla na potovanje. Domov. Vedela je le, da je doma svetlo in toplo, poti pa ni bilo videti. Spraševala je vsakogar, ki ga je srečala, kje je kraj svetlobe in toplote. Popotniki, tisti, ki so hoteli odgovarjati, so kazali na zvezde, mnogo zvezd. Zmedla se je, dom je vendar le en. Hodila je, spraševala, obupala, obležala, vstala, spet hodila. Doma pa ni bilo. Slednjič se je odločila, da ne zmore več iskanja. Dokler ne najde poti domov, naj bo v njenem srcu skromen začasen dom. To jo je pomirilo. Ko so drugi iskalci njo spraševali po toplini in svetlobi, je skomignila z rameni in jim pokazala, kar je poznala, njihov skromen začasen dom, malo sonce v srcu vsakega iskalca. Tako je spoznavala vesolje, svoje in drugih. Okoli vsakega sonca so krožili mnogi planeti, meteoriti, sateliti, nekateri privlačni, drugi strašljivi, če si sedel nanje si postal kot oni. Bil je planet Žalost z mnogimi lunami, bil je planet Lepota, bil je planet Jeza, planet Krivda, planet Sram, bil je planet Navdušenje, pa planet Veselje in še mnogo, mnogo njih. Vsi so jih imeli. Ko je spoznala, da planeti vedno krožijo okoli sonca, je razumela, da so kažipoti, ne pa destinacije. Imela je Pot! Uvidela je pot domov. Njen začasen dom ji bo pomagal priti mimo planetov, brez njega, bi pozabila, kakšno je sonce in ostala ujeta na enem od planetov, dokler je ne bi spet izstrelil iz orbite, še dlje od sonca. Težja, ko je bila pot, globje v srce je morala iti. In nekega dne je ugledala Veliko Sonce, svoj Dom. Bilo je njeno Srce.

Hvala nekomu, ki tega ne bere s tuzemskimi očmi.
Vse dobro drage duše.