Danes ti pišem s prošnjo. Pisnje bo najbrž v tebi vzbudilo čustva, ne nujno taka, kot si želiš. Sama ne gledam novic v nobenih medijih, ker je pritisk premočan, in ker ni zraven ponujene rešitve. Tokrat jaz pošiljam podobne novice, a z rešitvijo in prošnjo. Zakaj? Že vsaj en teden, če ne dva, ali več opažam, da se stopnjuje napetost. Vedno več neizraženih in potlačenih čustev sili na plano. In čustva se slej ko prej izrazijo, so energija, ki ne more kar izginiti. Lahko pa jih preoblikujemo, lahko jih vrnemo, lahko jih spustimo skozi sebe, lahko jih s spoštovanjem odpustimo od sebe....
Eden od mojih malih prijateljčkov, se je poškodoval v šoli. Vse bo dobro z njim, trenutno je na opazovanju v bolnišnici. Ko sem slišala za nesrečo, me je prevzelo mnogo čustev, povezanih z marsičem. Krivica, krivda, strah, žalost... Zagotovo veste, da smo vsi povezani, čutimo sebe in druge. Čustva, ki jih ne upamo, ne moremo, ne znamo ... občutiti in spustiti skozi sebe, jih vrniti v svetlobo, v praznino, od koder so prišla, vsa ta čustva nosimo s seboj, ne le to, odlagamo jih tudi na druga ramena. In otroci so pogosto katalizatorji, mali strelovodi naših skupnih napetosti...
Prosim, če se čutiš poklicanega, vzemi si danes minuto ali dve in z ljubeznijo objemi enega od svojih čustev, potisnjenih daleč stran od svetlobe, ki je tvoje resnično bistvo, sprejmi enega od svojih strahov, ali eno od svojih krivd, ali eno od svojih žalosti. Dovoli jim, da so taka kot so, dovoli jim, da obstajajo, povej jim, da jih vidiš, da jih slišiš, da jih čutiš, da jih imaš rad in jih spoštuješ, ker čustva so tvoja, izšla so iz tebe in bolj kot vse drugo si želijo, da jih opaziš in spet povežeš s svetlobo, s svojim srcem... takrat vedo, da si na varnem, da si v miru, takrat lahko odidejo z mirno vestjo. In daj prosim namen, da je v miru in ljubezni tudi moj prijatelj in njegova družina in vsi ki bi jim prišla prav tvoja opora. Hvala! Spodaj prilagam kratko pravljico o jabolku, ki ga je odnesel val vode/čustev, napisala sva jo jaz in energija moje prijateljice... za vse nas.... in zaporedje za tapkanje. Hvala za povezanost, zvezdice!
Vse kar drugemu storiš, sebi storiš.
Jabolko
Jabolko seje spuščalo z gore. Že neštetokrat je šlo po tej poti, enkrat dol, drugič gor, vedno po istem kolovozu. Kotalilo se je po kamnih in bilo vso obtolčeno in ranjeno, A TEGA NI OPAZILO, vedno na isti način, po istem kolovozu in je bilo povsem zadovoljno. Nekega dne pa se je na njegovi poti znašla jama, ki je jabolko ni opazilo... padlo je v jamo. Na dnu je jabolko premlevalo: »zakaj ta luknja, saj je ni bilo, od kje se je vzela, vedno sem šlo po tej poti, zakaj se mi je to zgodilo....« Začelo je deževati, voda je naraščala in kmalu je jabolko ostalo brez tal pod nogami, a tega ni opazilo. Voda ga je dvigovala iz luknje, pa še opazilo ni, kar premlevalo je zakaj se je tu znašla ta luknja, zakaj je padel v njo...., Dokler ni voda segla do roba in ga je potoček odnesel dol v dolino. Tam se je voda razlila in poniknila, jabolko pa je pristalo na tleh in šele takrat dojelo, da je na drugačen, neboleč način prišlo v dolino in se je ozrlo okoli in videlo potoček in stopilo do njega. Tam so se po njem vozila jabolka in hruške in breskve in marelice... in vpraša jabolko: »Potoček kdo določa pot, ti ali tej, ki plujejo po tebi?« Potoček pa odgovori: »Sami odločajo o tem, nekatere jaz odnesem s tokom, nekateri sami krmarijo in vstopajo in izstopajo po svojih odločitvah.« In jabolko je vstopilo v vodo in začelo trenirati krmarjenje in vstopanje in izstopanje iz vode.
Tapkanje:
Karate
Čeprav sem se znašla v valu čustev, ki so povsem zajela moje bitje, hočem čutiti svoje bistvo, svoj mir, svoje jedro in dovoliti vsem tem čustvom, da se vrnejo v pristan.
Čeprav se je moj razum zataknil na vedno istem vprašanju »zakaj«, mu dovolim, da premleva te besede, ker le v njih lahko najde stebelce opore in stalnosti in ga sprejemam takega kot je.
Čeprav se bojim, da me bodo čustva odnesla in se oklepam iskanja razlogov za nastalo situacijo, pa se odločam tudi za mir in zaupanje, za vero, da sem na pravi poti, da sem varna, ne glede na to kar čutim in vidim.
Po točkah
Čutim to žalost, čutim strah, čutim krivdo in čutim krivico, čutim vsa ta čustva, v meni so, v mojem telesu, ne znajdem se v tem valu, ne vem, kaj naj storim, in to me dela nemočno, čutim pritisk teh čustev, vse te občutke, preveč je, preveč je vsega, ne zdržim pritiska, izgubljam svoj mir, pozabila sem, kje je moj mir, ne čutim svoje svetlobe, ne čutim svojega jedra, ne čutim tal pod nogami, moje noge ne čutijo tal, moje telo je izgubilo povezanost s tlemi, moje telo je izgubilo povezanost s celotnim bitjem, moje telo se čuti samo in zapuščeno, strah ga je, ne znajde se, samo je, čuti samoto in čuti strah, ne ve kaj ga čaka, vse se je spremenilo in ne ve kje je in kaj prihaja, čuti strah in ločenost
Ne čuti svoje ljubezni, ne čuti povezanosti, ne čuti, da je nekdo ob njem, ne čuti prisotnosti, ne čuti povezanosti, strah ne čuti povezanosti, strah vidi le ločenost, sam je in ne vidi velike slike, velike slike povezanosti vsega, velike slike, kjer je mnogo teh strahov prestrašenih in skritih, mnogo teh občutkov potisnjenih in odrinjenih, mnogo jih je, mnogo nas je, povezanih na isti poti, mnogo jih je ki hočejo čutiti mir in povezanost, tudi, ko pride strah, in mnogi strahovi zdaj čutijo, da niso sami, da so videni in slišani in občuteni in lahko se pokažejo, ker jih bomo objeli, lahko pridejo in se vrnejo domov v svetlobo, lahko se spet povežejo z ljubeznijo in mirom.
Hvala!
Eden od mojih malih prijateljčkov, se je poškodoval v šoli. Vse bo dobro z njim, trenutno je na opazovanju v bolnišnici. Ko sem slišala za nesrečo, me je prevzelo mnogo čustev, povezanih z marsičem. Krivica, krivda, strah, žalost... Zagotovo veste, da smo vsi povezani, čutimo sebe in druge. Čustva, ki jih ne upamo, ne moremo, ne znamo ... občutiti in spustiti skozi sebe, jih vrniti v svetlobo, v praznino, od koder so prišla, vsa ta čustva nosimo s seboj, ne le to, odlagamo jih tudi na druga ramena. In otroci so pogosto katalizatorji, mali strelovodi naših skupnih napetosti...
Prosim, če se čutiš poklicanega, vzemi si danes minuto ali dve in z ljubeznijo objemi enega od svojih čustev, potisnjenih daleč stran od svetlobe, ki je tvoje resnično bistvo, sprejmi enega od svojih strahov, ali eno od svojih krivd, ali eno od svojih žalosti. Dovoli jim, da so taka kot so, dovoli jim, da obstajajo, povej jim, da jih vidiš, da jih slišiš, da jih čutiš, da jih imaš rad in jih spoštuješ, ker čustva so tvoja, izšla so iz tebe in bolj kot vse drugo si želijo, da jih opaziš in spet povežeš s svetlobo, s svojim srcem... takrat vedo, da si na varnem, da si v miru, takrat lahko odidejo z mirno vestjo. In daj prosim namen, da je v miru in ljubezni tudi moj prijatelj in njegova družina in vsi ki bi jim prišla prav tvoja opora. Hvala! Spodaj prilagam kratko pravljico o jabolku, ki ga je odnesel val vode/čustev, napisala sva jo jaz in energija moje prijateljice... za vse nas.... in zaporedje za tapkanje. Hvala za povezanost, zvezdice!
Vse kar drugemu storiš, sebi storiš.
Jabolko
Jabolko seje spuščalo z gore. Že neštetokrat je šlo po tej poti, enkrat dol, drugič gor, vedno po istem kolovozu. Kotalilo se je po kamnih in bilo vso obtolčeno in ranjeno, A TEGA NI OPAZILO, vedno na isti način, po istem kolovozu in je bilo povsem zadovoljno. Nekega dne pa se je na njegovi poti znašla jama, ki je jabolko ni opazilo... padlo je v jamo. Na dnu je jabolko premlevalo: »zakaj ta luknja, saj je ni bilo, od kje se je vzela, vedno sem šlo po tej poti, zakaj se mi je to zgodilo....« Začelo je deževati, voda je naraščala in kmalu je jabolko ostalo brez tal pod nogami, a tega ni opazilo. Voda ga je dvigovala iz luknje, pa še opazilo ni, kar premlevalo je zakaj se je tu znašla ta luknja, zakaj je padel v njo...., Dokler ni voda segla do roba in ga je potoček odnesel dol v dolino. Tam se je voda razlila in poniknila, jabolko pa je pristalo na tleh in šele takrat dojelo, da je na drugačen, neboleč način prišlo v dolino in se je ozrlo okoli in videlo potoček in stopilo do njega. Tam so se po njem vozila jabolka in hruške in breskve in marelice... in vpraša jabolko: »Potoček kdo določa pot, ti ali tej, ki plujejo po tebi?« Potoček pa odgovori: »Sami odločajo o tem, nekatere jaz odnesem s tokom, nekateri sami krmarijo in vstopajo in izstopajo po svojih odločitvah.« In jabolko je vstopilo v vodo in začelo trenirati krmarjenje in vstopanje in izstopanje iz vode.
Tapkanje:
Karate
Čeprav sem se znašla v valu čustev, ki so povsem zajela moje bitje, hočem čutiti svoje bistvo, svoj mir, svoje jedro in dovoliti vsem tem čustvom, da se vrnejo v pristan.
Čeprav se je moj razum zataknil na vedno istem vprašanju »zakaj«, mu dovolim, da premleva te besede, ker le v njih lahko najde stebelce opore in stalnosti in ga sprejemam takega kot je.
Čeprav se bojim, da me bodo čustva odnesla in se oklepam iskanja razlogov za nastalo situacijo, pa se odločam tudi za mir in zaupanje, za vero, da sem na pravi poti, da sem varna, ne glede na to kar čutim in vidim.
Po točkah
Čutim to žalost, čutim strah, čutim krivdo in čutim krivico, čutim vsa ta čustva, v meni so, v mojem telesu, ne znajdem se v tem valu, ne vem, kaj naj storim, in to me dela nemočno, čutim pritisk teh čustev, vse te občutke, preveč je, preveč je vsega, ne zdržim pritiska, izgubljam svoj mir, pozabila sem, kje je moj mir, ne čutim svoje svetlobe, ne čutim svojega jedra, ne čutim tal pod nogami, moje noge ne čutijo tal, moje telo je izgubilo povezanost s tlemi, moje telo je izgubilo povezanost s celotnim bitjem, moje telo se čuti samo in zapuščeno, strah ga je, ne znajde se, samo je, čuti samoto in čuti strah, ne ve kaj ga čaka, vse se je spremenilo in ne ve kje je in kaj prihaja, čuti strah in ločenost
Ne čuti svoje ljubezni, ne čuti povezanosti, ne čuti, da je nekdo ob njem, ne čuti prisotnosti, ne čuti povezanosti, strah ne čuti povezanosti, strah vidi le ločenost, sam je in ne vidi velike slike, velike slike povezanosti vsega, velike slike, kjer je mnogo teh strahov prestrašenih in skritih, mnogo teh občutkov potisnjenih in odrinjenih, mnogo jih je, mnogo nas je, povezanih na isti poti, mnogo jih je ki hočejo čutiti mir in povezanost, tudi, ko pride strah, in mnogi strahovi zdaj čutijo, da niso sami, da so videni in slišani in občuteni in lahko se pokažejo, ker jih bomo objeli, lahko pridejo in se vrnejo domov v svetlobo, lahko se spet povežejo z ljubeznijo in mirom.
Hvala!
RSS Feed
