Zajček v deželi miru in ljubeče prisotnosti

Čez širno polje je tekel zajček. Bil je lep, rjavo-siv, pravi divji zajec, z dolgimi ušesi in nežno-hitrimi tačkami. Hitel je, čeprav se mu ni mudilo. Hitel je, ker ga je bilo strah tega širnega polja, na katerem ni poznal skrivališč in praznih brlogov. Bil pa je viden, to je vedel. Ob polju je bil travnik in ob travniku manjše jezero. Lepo je bilo obrobljeno s starimi vrbami in z najrazličnejšim grmovjem. »Tam si odpočijem,«, si je rekel in pohitel do jezera. Okrepčal se je in se skril v votlo vrbo, da malo zaspi. Ko se je umiril, je zaslišal žabjo pesem. Oddahnil si je. »Če bo pesem utihnila, bom pozorno poslušal,« si je rekel »Žabe poznajo ta kraj, one vedo, kdaj je varno.« Tako je zadremal, žabe pa so si tudi vzele nekaj počitka in edini glasovi, ki so se še razlegali naokoli, so bili pesem ptic in čričkov. V tej vrbi pa je živela tudi kača. Tiho je prišla do zajčka in se zvila okoli njega, ter zadremala tudi sama. Na bukvi ob jezeru je domoval polh in nekaj veveric. Ravno so končali z igro in zahotelo se jim je obiskati kačo. Ko so slišali tišino, so vedeli, da ob jezeru počivajo in so se še sami tiho približali vrbi, ter se stisnili v votlo deblo. Prišla je še miška, z lista je padla gosenica in nato splezala v votlino, mravlje pa niso mirovale, a jih je bilo polno tam okoli. Minil je čas počitka in zajček se je zbudil. Začudil se je gneči okrog sebe, a bil je prijeten občutek, zato se ni vznemirjal. Za njim se je prebudila kača, žabe so začele regljati in vse ostale živali so druga za drugo odpirale oči in si pretegovale tačke. Počasi so zapuščale vrbo in odšle po svojih opravkih. Ostal je le še zajček in žabji zbor. »Prijetno je pri vas,« je rekel zajček. Njemu najbližja žabica je odgovorila: »Res? Hvala! Meni se sicer ne zdi nič posebnega.« Zajček je pomislil in dejal: »Mirno je tukaj. Nič posebnega se ne dogaja in zato je nekaj posebnega biti tukaj. Še bi prišel k vam.« Žabica se je nasmehnila: »Dobrodošel zajček, vedno.«


Sočutje in ljubeča prisotnost sta sestavini osnovne prakse čuječnosti. Obe tihi, neopazni, a z ogromnom močjo. Ko ju srečaš, ko ju najdeš v sebi, si blagoslovljen. Štorklja Mara nam danes skozi zgodbico kaže pot do mirnega kotička, kjer samo smo. Da, in tisti, ki se boste spraševali, če je to jezero, tisto jezero, ki ga že poznate, je odgovor pritrdilen.