Zgodba o prihodu Ljubezni

Zgodba o prihodu Ljubezni

Marija in Jožef sta odšla na pot, da se popišeta v Jožefom rojstnem kraju. Zapustila sta svoj dom. Marija pa je bila že visoko noseča.
S prihodom na ta svet smo začeli pot Življenja na Zemlji. Zapustili smo dom, Raj, kraj kjer je prebivala naša duša,  dokler ni vstopila v fizično telo. Vstopili smo v svet dvojnosti (moški/ženski) a naša dva pola, vsi naši poli, temne in svetle plati so ohranile medsebojno vez: Ljubezen.

Mnogo ljudi je bilo takrat v Nazaretu, gostišča zasedena, ljudje niso sprejemali prišlekov v svoj dom. Marija in Jožef nista našla prenočišča v mestu, nista našla odprtih vrat, za njih ni bilo prostora. Tudi za skoraj rojenega otroka, Ljubezen, se ni našel prostor.
Naša življenja so zasedena z marsičem. Glavo nam polnijo misli, pogosto jih je toliko, da ustvarjajo kaos v nas, ne najdemo trenutka praznine, ko bi mirno in prisotno začutili sebe in Življenje, ki nas obdaja. Zasedeni smo, dnevi so polni. Razen misli, nas zaposljujejo tudi različna čustvena stanja, ki pogosto niso prepoznana in sprejeta, ne spustimo jih skozi sebe, ne vrnemo jih v svetlobo, ne objamemo jih, ne sprejmemo. In potisnjena nekje v našem telesu čakajo, da jih nekoč ugledamo in zamenjamo za mir in ljubezen. Naša telesa, domovi naših duš so prezaposlena z vsemi temi mislimi, zastalimi čustvi in ni prostora za Ljubezen. Hiša je polna

Zapustila sta mesto in našla majhen hlevček. Živali so jima odstopile svoj prostor in tam je Marija rodila Jezusa. Novorojenega (Ljubezen) so prišli pozdravit pastirji, ki so slišali glas angela, za njimi pa še trije modri, ki so sledili zvezdi na nebu in bili že več mesecev na poti z namenom, da srečajo novorojeno dete, Ljubezen.
Ko stopiš ven iz vsakdanjega hitenja, ko umiriš misli, jih povabiš, da bodisi zapustijo tvoj um, bodisi, da se spustijo v srce in počivajo, takrat najdeš mir. Ko zapustiš mestni vrvež in obiščeš kraj, kjer še lahko čutiš in slišiš Naravo, Zemljo, takrat si vrneš sebe. Ko stojiš pod zvezdnim nebom, morda celo prespiš zunaj, kot pastirji, takrat postaneš eno s svetom in takrat slišiš Glas znotraj sebe, takrat slišiš kaj ti sporočajo tvoji angeli. Ko del svojega dne, kot trije modri, posvetiš osebni rasti, prisotnosti, učenju, iskanju, čutenju, poslušanju svojega bitja, takrat vidiš zvezdo na nebu, ki ti kaže pot. Takrat, ko sedeš k molitvi in dovoliš, da Bog spregovori v tebi in poslušaš namesto, da govoriš in prosiš, takrat prepoznaš pravo pot do Ljubezni.

Trije modri so odšli na pot z darili za Jezusa. Prinesli so kadilo, miro in zlato. Živali in pastirji so mu odstopili svoj dom, dali zavetje in hrano. Pastirji in modreci so bili skupaj pred Jezusom.
Ko podariš svojo ljubezen in prisotnost, si ju dobil. Zgolj namen, odločitev, da daješ, ti bo prinesla priložnost za dajanje in zgolj dajanje ljubezni, te bo spremnilo v ljubezen, ker daš lahko le tisto kar imaš, tisto kar si. Naše telo, zemeljski del bivanja, dom, hrana, oblačila, vse kar nam daje Zemlja, kar predstavljajo pastirji ima enako vrednost, kot naš duhovni del, um, znanje. Preprosti darovi in zlato, kadilo, mira so enakovredno stali pred Ljubeznijo, v resnici jih je ravno ona združila v Eno. Združila je Zemljo in nebo, kot združi žensko in moškega. Pastirji so poslušali naravo in angele, modri pa zvezdo na nebu.

Želim Vam, da tudi vi slišite in vidite in čutite. Jaz sem svojo Zvezdico in zlate niti napisala točno pred devetimi meseci in vse pretekle mesece je hodila pred menoj in mi kazala pot do mene same, do Ljubezni v meni. Morda si v teh dneh izberete svojo zvezdo, cilj, katerega bi želeli doseči in ji potem sledite. Življenje Vas bo podprlo!

Objem za vas, dragi bralci in tapkalci!

Darja