Zima, starka skrita v globokem gozdu, oblečena včasih v črno, drugič v belo obleko, je sedela v svojem gugalniku in poslušala prasketanje ognja v kaminu. Bil je mir in bila je tišina. V tem potrka na njena vrata. »Naprej, odklenjeno je,« zakliče z mirnim glasom, skoraj neslišnim, a segajočim v daljave. Vstopila je vnukinja, pomladno razposajena v pisani obleki, okrašena s cvetjem. »Babica, kaj počneš? Zunaj je vse belo. Ne morem se igrati in zebe me.« Starka se je nasmehnila neučakani mladenki. »Počivam, draga moja, poskušam zaspati.« in navihano dodala: » Povprašaj svojo mamo, če ve zakaj je vse belo.« Pomlad jo je pogledala postrani in rekla: »Dobro veš, da se mama še ni zbudila, ona je Poletje in njena sestra tudi še spi.« Starka ji je pokazala na stol ob sebi in začela pripovedovati: »Pred davnimi leti se je zgodilo, da nisem mogla zaspati, sneg je naletaval dolge dneve in noči. Ljudje so postajali nestrpni, čakali so pomlad, tople dni, a sonca ni bilo.« Pomlad je prikimala, spomnila se je tistega časa, starka pa je nadaljevala: »Še veš kaj se je zgodilo takrat?« Pomlad je polna upanja nadaljevala zgodbo: »Ljudje so se začeli zbirati ob dolgih večerih, peli so pesmi, plesali in si pripovedovali zgodbe, ki so ogrela njihova srca. In ti si bila med njimi in poslušanje njihovih pesmi in zgodb, ki so jih pisala njihova življenja, te je zazibalo v spanec. Kmalu je posijalo sonce in ogrelo Zemljo.« Starka se je zazrla v daljavo in začutila toplino tistih zgodb in pesmi. Vso jo je prevzel spomin na nežnost src, ki so takrat bila kot eno. Zdelo se je, da je njeno hišo napolnila toplota in počasi je zaprla oči. Pomlad je po prstih odšla iz hiše, zunaj pa je zavriskala na ves glas in pohitela na polja in travnike, ki so zadišali po zemlji in prvem rastju.
|
|
|
RSS Feed