Zlati cvet

Sonce se je z žarki nežno sprehodilo po raskavi skorji samotnega borovca. Rado je imelo to drevo. Vedno je tako žarelo. Tokrat je sonce prišlo bližje: »Prijatelj dragi,« je nagovorilo drevo. »Samo si, pa vedno žariš še preden te obsvetim in še dolgo potem, ko zaidem. Od kje ta tvoj sijaj? Drugi ugasnejo, ko se umaknem, ti pa vedno vztrajaš do popolne teme s svojo svetlobo.« Drevo se je rahlo priklonilo soncu v pozdrav, počaščeno ob njegovem obisku: »Nisem samo. Tu ob meni je cvet. Zlat cvet. Z njim se pogovarjam, ko nastopi tema. Najine zgodbe žarijo.« Sonce se je ozrlo naokrog in malo stran od bora zagledalo majhno sončnico. Bila je mnogo manjša od svojih vrstnic, ki so rasle na rodovitnih poljih. Zato je sonce prej ni opazilo. »Toda bor, sončnica cveti le kratek del leta in jeseni, ko se bliža zima, umre. Ti pa žariš vse dni v letu. Ne razumem. S kom se pogovarjaš takrat? Od kje tvoj žar takrat, ko nimaš sogovornika?« Bor se je nasmehnil in nežno pogledal proti sončnici. »Res je videti, da vsako leto umre. A prej pusti ob mojih nogah seme. Takrat je čas, da jaz pripovedujem zgodbe. Seme posluša. Zemlja pod menoj posluša, nebo posluša, ptice v moji krošnji poslušajo. Vem, da tudi ona posluša. Čeprav ne vidim njenega žara, njenega zlatega cveta, je tu njena prisotnost. In ko ponovno zacveti, takrat vem, da sem del nje, slišim sebe v njenih zgodbah, čutim svojo prisotnost, vidim svoj odsev v njej.« Sonce je bilo ganjeno ob tej izpovedi. Počasi se je spustilo do tal in se dotaknilo sončnice. »Zlati cvet, dolgo ti nisem dalo svoje pozornosti. Vedno si bila videti tiha in skromna, sama si se obračala za mojo svetlobo in počasi sem pozabilo, da se spustim do tebe in te pobožam s svojimi žarki. Oprosti mi. Tako lahko mi je bilo videti sijaj visokega bora in tako lahko pozabiti na majhnost in nežnost tvojega cveta. Boru zima ni prišla do živega, pozabilo pa sem na tebe.« Sončnica se je nasmehnila: »Ne skrbi sonce, naučila sem se preživeti zimo. Naučila sem se loviti tvoje žarke. Tu sem tudi, ko me ne vidiš. Bor je bil ob meni in ostala sem.« Bor je hvaležno vdihnil in izdihnil. Zadišalo je. Odeli so se v njegovo prisotnost. Sončnica ga je pobožala s pogledom: »Čutiš njegov vonj, vidiš njegov žar?« Zaprla je oči in globoko vdihnila. Sonce je prikimalo. Zlata otroka sta, si je mislilo in se vrnilo na nebo.