Zvezdica in zlate niti

Neke tople poletne noči se je po gozdu sprehajala zvezdica. To je bil eden tistih obiskov na Zemlji, ko se pridejo mlade zvezdice učit o življenju pri nas.
Stopala je po mehkem mahu in se čudila vsemu, kar je videla. Toliko živega je bilo okrog nje: velika drevesa, majcena drevesca, različne trave in grmički, pa polno cvetlic. A tisto, kar jo je še posebej presenetilo, so bile bleščeče zlate niti, ki so sijale okrog vsake rastline. Drevesa, trave, cvetlice so bili kot lučke, posejane po gozdu.
»Kako nenavadno!« si je mislila zvezdica. »Vsako drevo ima zlat sijaj, nežen in bleščeč. Le čemu služi in od kod prihaja?«
Na nebu se je sam pri sebi nasmehnil mesec. Že mnogo zvezdic si je zastavilo to vprašanje. Ko se bo mala zvezda vrnila na nebo, se bo zagotovo oglasila pri njem in ga povprašala o tej svetlobi. In res je bilo tako. Zvezdica je takoj, ko se je vrnila domov, priletela k svetlemu mesecu:
»Mesec, mesec, sem že nazaj! Te lahko nekaj vprašam?«
»Seveda,« se je namuznil mesec.
»Na Zemlji sem videla zlato svetlobo okoli vsakega drevesa in vsake cvetlice! Mesec moj dragi, čemu služi in od kod prihaja?«
»Okrog vseh na Zemlji - ljudi, živali in rastlin - sije zlata svetloba. To so zlate niti; z njimi se živa bitja dotaknejo drug drugega, ko se srečajo.«
»Kako lepo!« je vzkliknila zvezdica in že jo je prešinilo:
»To je pa enako kot pri nas na nebu! Tako kot me, zvezdice, in ti, mesec, sijemo na vse okoli sebe, se oni dotikajo drug drugega s svojo zlato svetlobo! To je čudovito! Saj so kot zvezdice na Zemlji!«
»Da, prav imaš. Ljudje, živali in rastline so zvezdice na Zemlji!«
Mala zvezda je bila navdušena ob tem spoznanju, mesec pa je postal zamišljen. Ni hotel skaliti njenega veselja, a vedel je, da ji mora povedati vso resnico, preden spet obišče Zemljo......................

vrnitev na stran Zvezdica