ŠKRATOVSKI GOZD, Čuječnost med ljudmi
Nekoč je v škratovskem gozdu med hrasti in borovci, kostanji in bukvami, smrekami in brezami živelo stotine škratov in škratovk. Vsak je bil nekaj posebnega. Ko je škrat prišel na svet, mu je bila v zibelko položena lučka, ki je vedno hodila z njim. Seveda so njihova srca žarela v ljubezni, a razen nje si je vsak s svojo posebno lučko še dodatno razsvetljeval pot, ko jih je zajela noč. Mi z našo človeško pametjo in srci bi te lučke nekako lahko opisali kot mir, ljubeča prisotnost, odpuščanje, iskrenost, sprejetost, radost, sreča, veselje, hvaležnost, pozornost, moč, povezanost, odločnost, zavedanje, živost, srčnost, urejenost, tišina, prijaznost.... škrati so jim preprosto rekli lučke. Škrati v resnici ne tratijo kaj dosti svojega časa in energije za besede, oni žive v svetu občutkov in svoje lučke čutijo. Pa še nekaj je res, občutkov je mnogo več kot besed, kar pomislimo koliko vrst miru poznamo, ali pa veselja. Mnogo jih je kajne, tako kot škratov v gozdu. Se je pa tako zgodilo, da je bil gozd razdejan. Ne sprašujte zakaj, ljudem vse sorte nenavadne ideje vstopijo v glave in se včasih zgodi, kar se pač zgodi. Škrati so morali na vse strani po svetu, tja kamor so bila odpeljana drevesa in kmalu njihovi ostanke, v vse te kraje so morali oditi, da drevesne duhove vrnejo domov. Ko bi ljudje to vedeli, bi gozdu povedali, kaj nameravajo in bi škrati marsikaj že prej pripravili, tako pa .... pa kaj bi to. Tak je naš svet. Škrati so se torej razpršili po svetu in ker oni vedno gledajo sončno plat življenja, so čutili, da so jih zagotovo poklicali ljudje, morda pa tudi živali in rastline. Seveda so jih poklicali z razlogom, so vedeli, občutki nikoli ne lažejo, so taki kakršni so in če jih slišiš, jih slišiš, če si gluh, jih pač ne. Zdaj ste že uganili zakaj je svet klical škrate, kajne? Zaradi epidemije gluhosti med ljudmi. Ogrozila je družine in kar vse druge odnose, ogrožala je duševni mir, v njenih nederjih se je bohotila ločenost, ki je postajala najhujša bolezen vseh časov, da ne omenjamo izgubljenosti, nevrednosti, osamljenosti, pomanjkanja pozornosti, neslišanosti, otopelosti, brezupa, utrujenosti, preobremenjenosti, brezciljnosti... Nak, ne bomo naštevali v nedogled, škrati niso imeli ne časa ne volje za besedičenje. Vzeli so svoje lučke in šli po svetu. In potrkali so na vsaka vrata, na vsako srce in prižigali lučke v domovih in ljudeh. Gozd se je pa ponovno zarasel, duhovi dreves so se vrnili in škrati so dobili nazaj svoj dom. Ravno včeraj sem jih spet obiskala, morda vam kdaj povem še kaj več o njih.
