TAPKANJE Z OTROKOM
Sprostiti napetosti, neizražena čustva, omejujoče misli v
sebi in otroku je neizmerna naložba v otrokovo (in vašo) prihodnost, ker tako
sprostite energetske blokade, ki bi se izrazile kot resnejše težave lahko šele
v naslednjih desetletjih otrokovega življenja.
Ko želite pomagati otroku s tapkanjem ali katerim drugim pristopom, upoštevajete naslednja dva koraka:
Prvi korak:
Najprej sprostite svoje občutke, čustva, misli, ki vas ovirajo. Sprostite vse svoje reakcije povezane z otrokovim problemom in morebitne vaše težave, ki vplivajo na vaše trenutno psihično, čustveno, telesno stanje. Zavedajte se, da ste pogumni, ker stopate na to pot. Ne obsojajte se, pač pa bodite ponosni na sebe in na svojo pripravljenost soočati se s svojim notranjim svetom.
Drugi korak:
Zaznavajte, poslušajte, odprto sprejmite in iskreno spoštujte otrokovo realnost, otrokov pogled na izziv, ne ocenjujte problema na svoj odrasel način. Pomagajte mu, da prepozna občutke, čustva in misli povezane z izzivom.
Poglejmo si zdaj oba koraka bolj podrobno!
PRVI KORAK: Vprašajte se: Kaj se godi v meni, staršu?
Otroci so zelo občutljivi na vašo energijo, vaše počutje in vaše odzive, zato morate najprej sprostiti vašo napetost, zakrčenost, skrbi, nemoč, strah, ... v povezavi z otrokovim izzivom in izzivi, ki trenutno vplivajo na vaše življenje in odnose v družini. Ko starši opravijo svoje notranje delo, pogosto izgine tudi otrokov problem, ali pa se zelo zmanjša. Zagotovo pa vaša večja odprtost, mir in sprejemanje situacije močno poveča verjetnost rešitve problema. Otroci so pod vplivom vašega stanja. Če ste zaskrbljen, bo tudi otrok. Če se izgubljate v strahu, se bo tudi otrok. Bolj, ko ste prisotni, povezani z notranjim mirom, zaupanjem, bolj umirjen in zaupljiv bo otrok. Bolj, ko ste v telesu, kar pomeni, da se zavedate občutkov, čustev, misli, lažje bo otroku čutiti povezanost s telesom in občutki, kar bo olajšalo sproščanje blokad.
Kako se torej lotiti izziva?
Recimo, da ima otrok zdravstvene težave, težave v šoli, z vrstniki...
Poglejte, kaj čutite v telesu, ko pomislite na otrokovo težavo? Če vam je tak pristop tuj, najprej začutite in opazujte svoje dihanje nekaj trenutkov, nato ljubeče poglejte kaj čutite, morda v ramenih, vratu, prsih, trebuhu, hrbtu, sklepih. Je kje kaka napetost, bolečina, tesnoba, pritisk? Nato tapkajte te občutke (spodaj je en primer zaporedja). V naslednjem koraku, ki pa je lahko tudi hkraten s prvim, če ste bolj izkušeni v zaznavanju čustev, se vprašajte, katera čustva so prisotna v povezavi s tem problemom, ki ga ima moj otrok. Morda čutite strah, nemoč, žalost, jezo, zaskrbljenost, ujetost, obup. Tudi v primeru čustev se vprašajte, kje v telesu je čustvo najbolj prisotno, če to lahko zaznate. Odtapkajte ta čustva. V naslednjem koraku preverite še, če so v povezavi s tem problemom prisotne določene misli. Morda razmišljate, da niste dovolj dober starš, da ne zmorete več, da ste sami za vse... Tapkajte te misli in poskusite najti bolj opogumljajoče različice. Občutki, čustva in misli so medsebojno povezani, tako da lahko tapkate tudi vse naenkrat, oziroma, ko odtapkate en aspekt, se lahko zmanjša jakost ostalih.
Nekaj primerov zaporedij:
Čeprav me skrbi za mojega otroka in ne vem kaj naj storim, se odločam, da ostanem mirna in ljubeča do same sebe, situacije in otroka.
Čeprav ima moj otrok ta problem in trpim zaradi tega, hočem vse to izpustiti iz sebe in ostati mirna in sproščena za naju oba.
Čeprav sem nemočna in mu ne znam pomagati, vem, da imam svojega otroka neizmerno rada zato hočem za naju oba ostati mirna in čutiti ljubezen ne glede na vse, ter ostati odprta za rešitve.
Čeprav se mi trga srce, ko gledam njegovo bitko, se odločam, da ostanem sproščena in odprta za najboljše rešitve.
Čeprav ne morem zaščititi otroka, pa se odločam, da čutim zaupanje, da ga varuje Bog/angeli/da se bo vse izteklo v najvišje dobro.
DRUGI KORAK: Kaj se godi z otrokom?
Začutiti in razumeti morate otrokovo realnost, jo sprejeti in iskreno spoštovati tako kot je. Že iskreno sprejemanje bo zmanjšalo marsikateri izziv, kajti odkrita, ljubeča pozornost deluje zdravilno in je osnova mnogih terapevtskih pristopov. Ne presojajte izziva z vašim (odraslim) umom, pač pa vstopite v njegov svet in poslušajte, kaj vam pove. Uporabite njegove besede pri tapkanju. Vedno tapkajte skupaj.
Vprašajte otroka, kaj se dogaja z njim, kaj čuti v telesu, kje, kako se to čuti. Bodite iskreno odprti in pozorni, ne hitite, dajte mu čas, da se poveže. Nato tapkajta. Če zmore prepoznati čustva, ga vprašajte po njih, lahko mu pomagate prepoznati jih. Vprašajte kje so v telesu. Nato tapkajte skupaj. Lahko otroka tudi vprašate, kaj si misli o sebi ali situaciji, kaj meni njegova glava o tem, kakšne misli ima zaradi te situacije? Vprašanja prilagodite starosti.
Nekaj primerov
Telesno: boli me trebuh, glava, koleno, slabo mi je, utrujen sem...
Čustveno: strah me je iti v šolo, skrbi me.., žalosten sem, ker... jezen sem, ker...
Misli, prepričanja: nihče me ne mara, preveč nalog imam, ne zmorem tega, vsi se mi bodo smejali...
Primeri tapkalskih zaporedij:
Čeprav me boli trebušček in nočem v šolo, sem se odločil, da vse kar me tišči v trebuščku izpustim iz sebe in se sprostim
Čeprav skrbi kako bom zapela pesmico, vem da me ima mami rada zato ker sem in ne zaradi tega kako pojem
Čeprav sem žalostna, ker mi je prijateljica rekla, da me ne mara, sem se odločila, da sem dober otrok in da izpustim to žalost iz sebe
Čeprav me je strah, da mi ne bo uspelo in se mi bodo smejali, hočem povedati svojem telesu, da je vse v redu, da me ima mami rada in da lahko izpustim ta strah
Čeprav čutim ta strah v grlu, sem se odločil, da ga zdaj izpustim in se sprostim
Čeprav me nima nihče rad, hočem vseeno objeti svojega kužka in mu povedati, da je moj prijatelj
Pozornost je ljubezen, njena valuta pa je čas. Že samo vaša iskrena, odprta, ljubeča pozornost bo delala čudeže. Vedno in povsod! Nekaj minut čez dan, morda zvečer lahko namenite tapkanju, da skupaj z otrokom pogledate dogajanje preteklega dne, ali pa zgolj poslušajte, kaj pripoveduje otrok in mu ponudite tapkanje, ko začutite večjo čustveno jakost. Zaupajte, da ste dober starš, morebitne občutke krivde ali nemoči pa kar odtapkajte. Ne koristijo ne vam, ne otroku. Vredni ste in zaslužite si mir in ljubečo prisotnost, vi in vaš otrok, če se izgubita, vedite da sta nekje v vas in smelo ju poiščite sami ali ob pomoči iskrene osebe.
Vse dobro, Darja
© Zlata pravljica
Ko želite pomagati otroku s tapkanjem ali katerim drugim pristopom, upoštevajete naslednja dva koraka:
Prvi korak:
Najprej sprostite svoje občutke, čustva, misli, ki vas ovirajo. Sprostite vse svoje reakcije povezane z otrokovim problemom in morebitne vaše težave, ki vplivajo na vaše trenutno psihično, čustveno, telesno stanje. Zavedajte se, da ste pogumni, ker stopate na to pot. Ne obsojajte se, pač pa bodite ponosni na sebe in na svojo pripravljenost soočati se s svojim notranjim svetom.
Drugi korak:
Zaznavajte, poslušajte, odprto sprejmite in iskreno spoštujte otrokovo realnost, otrokov pogled na izziv, ne ocenjujte problema na svoj odrasel način. Pomagajte mu, da prepozna občutke, čustva in misli povezane z izzivom.
Poglejmo si zdaj oba koraka bolj podrobno!
PRVI KORAK: Vprašajte se: Kaj se godi v meni, staršu?
Otroci so zelo občutljivi na vašo energijo, vaše počutje in vaše odzive, zato morate najprej sprostiti vašo napetost, zakrčenost, skrbi, nemoč, strah, ... v povezavi z otrokovim izzivom in izzivi, ki trenutno vplivajo na vaše življenje in odnose v družini. Ko starši opravijo svoje notranje delo, pogosto izgine tudi otrokov problem, ali pa se zelo zmanjša. Zagotovo pa vaša večja odprtost, mir in sprejemanje situacije močno poveča verjetnost rešitve problema. Otroci so pod vplivom vašega stanja. Če ste zaskrbljen, bo tudi otrok. Če se izgubljate v strahu, se bo tudi otrok. Bolj, ko ste prisotni, povezani z notranjim mirom, zaupanjem, bolj umirjen in zaupljiv bo otrok. Bolj, ko ste v telesu, kar pomeni, da se zavedate občutkov, čustev, misli, lažje bo otroku čutiti povezanost s telesom in občutki, kar bo olajšalo sproščanje blokad.
Kako se torej lotiti izziva?
Recimo, da ima otrok zdravstvene težave, težave v šoli, z vrstniki...
Poglejte, kaj čutite v telesu, ko pomislite na otrokovo težavo? Če vam je tak pristop tuj, najprej začutite in opazujte svoje dihanje nekaj trenutkov, nato ljubeče poglejte kaj čutite, morda v ramenih, vratu, prsih, trebuhu, hrbtu, sklepih. Je kje kaka napetost, bolečina, tesnoba, pritisk? Nato tapkajte te občutke (spodaj je en primer zaporedja). V naslednjem koraku, ki pa je lahko tudi hkraten s prvim, če ste bolj izkušeni v zaznavanju čustev, se vprašajte, katera čustva so prisotna v povezavi s tem problemom, ki ga ima moj otrok. Morda čutite strah, nemoč, žalost, jezo, zaskrbljenost, ujetost, obup. Tudi v primeru čustev se vprašajte, kje v telesu je čustvo najbolj prisotno, če to lahko zaznate. Odtapkajte ta čustva. V naslednjem koraku preverite še, če so v povezavi s tem problemom prisotne določene misli. Morda razmišljate, da niste dovolj dober starš, da ne zmorete več, da ste sami za vse... Tapkajte te misli in poskusite najti bolj opogumljajoče različice. Občutki, čustva in misli so medsebojno povezani, tako da lahko tapkate tudi vse naenkrat, oziroma, ko odtapkate en aspekt, se lahko zmanjša jakost ostalih.
Nekaj primerov zaporedij:
Čeprav me skrbi za mojega otroka in ne vem kaj naj storim, se odločam, da ostanem mirna in ljubeča do same sebe, situacije in otroka.
Čeprav ima moj otrok ta problem in trpim zaradi tega, hočem vse to izpustiti iz sebe in ostati mirna in sproščena za naju oba.
Čeprav sem nemočna in mu ne znam pomagati, vem, da imam svojega otroka neizmerno rada zato hočem za naju oba ostati mirna in čutiti ljubezen ne glede na vse, ter ostati odprta za rešitve.
Čeprav se mi trga srce, ko gledam njegovo bitko, se odločam, da ostanem sproščena in odprta za najboljše rešitve.
Čeprav ne morem zaščititi otroka, pa se odločam, da čutim zaupanje, da ga varuje Bog/angeli/da se bo vse izteklo v najvišje dobro.
DRUGI KORAK: Kaj se godi z otrokom?
Začutiti in razumeti morate otrokovo realnost, jo sprejeti in iskreno spoštovati tako kot je. Že iskreno sprejemanje bo zmanjšalo marsikateri izziv, kajti odkrita, ljubeča pozornost deluje zdravilno in je osnova mnogih terapevtskih pristopov. Ne presojajte izziva z vašim (odraslim) umom, pač pa vstopite v njegov svet in poslušajte, kaj vam pove. Uporabite njegove besede pri tapkanju. Vedno tapkajte skupaj.
Vprašajte otroka, kaj se dogaja z njim, kaj čuti v telesu, kje, kako se to čuti. Bodite iskreno odprti in pozorni, ne hitite, dajte mu čas, da se poveže. Nato tapkajta. Če zmore prepoznati čustva, ga vprašajte po njih, lahko mu pomagate prepoznati jih. Vprašajte kje so v telesu. Nato tapkajte skupaj. Lahko otroka tudi vprašate, kaj si misli o sebi ali situaciji, kaj meni njegova glava o tem, kakšne misli ima zaradi te situacije? Vprašanja prilagodite starosti.
Nekaj primerov
Telesno: boli me trebuh, glava, koleno, slabo mi je, utrujen sem...
Čustveno: strah me je iti v šolo, skrbi me.., žalosten sem, ker... jezen sem, ker...
Misli, prepričanja: nihče me ne mara, preveč nalog imam, ne zmorem tega, vsi se mi bodo smejali...
Primeri tapkalskih zaporedij:
Čeprav me boli trebušček in nočem v šolo, sem se odločil, da vse kar me tišči v trebuščku izpustim iz sebe in se sprostim
Čeprav skrbi kako bom zapela pesmico, vem da me ima mami rada zato ker sem in ne zaradi tega kako pojem
Čeprav sem žalostna, ker mi je prijateljica rekla, da me ne mara, sem se odločila, da sem dober otrok in da izpustim to žalost iz sebe
Čeprav me je strah, da mi ne bo uspelo in se mi bodo smejali, hočem povedati svojem telesu, da je vse v redu, da me ima mami rada in da lahko izpustim ta strah
Čeprav čutim ta strah v grlu, sem se odločil, da ga zdaj izpustim in se sprostim
Čeprav me nima nihče rad, hočem vseeno objeti svojega kužka in mu povedati, da je moj prijatelj
Pozornost je ljubezen, njena valuta pa je čas. Že samo vaša iskrena, odprta, ljubeča pozornost bo delala čudeže. Vedno in povsod! Nekaj minut čez dan, morda zvečer lahko namenite tapkanju, da skupaj z otrokom pogledate dogajanje preteklega dne, ali pa zgolj poslušajte, kaj pripoveduje otrok in mu ponudite tapkanje, ko začutite večjo čustveno jakost. Zaupajte, da ste dober starš, morebitne občutke krivde ali nemoči pa kar odtapkajte. Ne koristijo ne vam, ne otroku. Vredni ste in zaslužite si mir in ljubečo prisotnost, vi in vaš otrok, če se izgubita, vedite da sta nekje v vas in smelo ju poiščite sami ali ob pomoči iskrene osebe.
Vse dobro, Darja
© Zlata pravljica
